Novice

Več o korejski vojni - I. del

9.11.2014

 

KOREJSKA VOJNA, VOJNA V KATERI NI ZMAGAL NIHČE - I.del

pripravil dr. Dušan Nečak

 

Druga svetovna vojna je svetu zapustila kup mednarodnih kriznih žarišč, od katerih so se nekatera že kmalu po vojaškem zlomu nacifašizma spremenila v prave vojne. Po prenekaterih merilih so bile te vojne še okrutnejše od druge svetovne vojne. Najbolj značilni primer tovrstnih spopadov je bila prav Korejska vojna.

 

Koreja je pričakala konec druge svetovne vojne kot nekakšna azijska Nemčija. Podobno kot Hitlerjev Rajh in Avstrija je bila tudi Koreja razdeljena v dve okupacijski coni. O delitvi Koreje so se zavezniki sporazumeli že na konferenci v Jalti v začetku leta 1945, ko pa so sovjetske in ameriške čete avgusta tega leta deželo osvobodile izpod japonske okupacije, so kot razmejitveno črto med obema okupacijskima conama »z ravnilom« potegnili črto na generalštabni karti po 38. vzporedniku. Bojda zato, ker ni bilo na voljo dovolj veščih strokovnjakov. Tik pred koncem leta, 27. decembra 1945, pa so najbolj zainteresirane velesile podpisale še poseben sporazum o Koreji. Združene države Amerike, Sovjetska zveza, Velika Britanija in Ljudska Republika Kitajska so podpisale tako imenovani moskovski sporazum, s katerim so predvidele skrbništvo nad Korejo in bi ji najkasneje v petih letih pomagale do »demokratične samostojnosti«.

 

Severni del je podpirala Sovjetska zveza in general Trofim F. Štikov, ki je dovoljeval komunističnemu korejskemu voditelju Kim Il Sungu temeljite družbene spremembe. Za glavno mesto je režim razglasil provincialno glavno mesto Heijo (japonsko poimenovanje) in ga preimenoval v Pjongjang.

 

 V Južni Koreji je proces obnove državnosti potekal sicer nekoliko bolj demokratično, vendar se je tudi tu oblikovala diktatorska oblast, le da z drugačnim predznakom. Oblast je pod ameriškim patronatom prevzel dr. Syngman Rhee, Oblikoval je začasno vlado, glavno mesto pa je postalo bivša cesarska prestolnica Seul in ameriški svetovalci so bili zadovoljni.

 

Oktobra 1949 je bilo korejsko vprašanje na dnevnem redu 4. zasedanja Generalne skupščine. Sovjetski blok z Jugoslavijo vred ni želel razpravljati o tem vprašanju, ameriški zavezniki pa so to želeli in so podpirali dosedanje delo Stalne komisije ter so ga želeli še podaljšati. Nastal je torej izhodiščni položaj za vojno. Obe strani sta se oboroževali in od svojih zaveznikov zahtevali še več orožja. Še posebej Južna Koreja, ki ji je njena severna soseda že od leta 1948 ukinila vse dobave premoga in elektrike in ji povzročila velike energetske težave. Zato je morala Južna Koreja velik del ameriške pomoči porabiti za oskrbo z energijo, na primer za elektrarne. Toda skeptiki med Američani so se spraševali, kdo lahko zadrži Severne Korejce dva dni, saj leži Seul le 50 km od mejne črte, mnogim pa tudi Južni, »železni« diktatorski režim ni bil všeč. Ta tudi ni bil ne vem kako priljubljen med prebivalci Južne Koreje, pa še Trumanova vlada ni bila ravno naklonjena napadalnim načrtom Rheejevega režima. Kljub vsemu so južni Korejci povečali število svojih na kakih 181.000 v maju 1950. Kim Il Sung pa je imel ttik pred izbruhom vojne poleg z dobro izurjeno partizansko vojsko približno 165.000 vojakov in sovjetske podmornice.

 

Največji problem in glavni dejavnik vojne nevarnosti pa je pomenilo dejstvo, da se je med obema državama razvila neustavljiva sla po ideološki prevladi, ki sta jo stopnjevala oba, levo in desno ekstremna režima. Ena in druga stran sta želeli doseči nacionalno enotnost v svojih ideoloških okvirih. Od te želje do neposrednega vojaškega spopada seveda ni bilo daleč, še posebej ne zato, ker sta obe državi imeli močne zaveznike.

 

Namen ZDA je bil na Daljnem vzhodu ustvariti »protiobalo« ameriški pacifiški obali, ki so jo izgubili z ustanovitvijo komunistične Kitajske in izrinjenostjo njihovega varovanca Čangkajška na Formozo oziroma Tajvan.

 

Za začetek vojne naj bi bili torej »krivi« obe strani. Nekateri zgodovinarji so mnenja, da je k izbruhu vojne v mnogo čem prispeval protikomunistični korupcijski režim Syngmana Rheeja, ki si je želel enotnost dežele tudi iz legitimnih razlogov.

 

O tem, kako se je vojna začela, obstaja več razlag in še danes ni popolnoma jasno. Dejstvo je, da je na razmejitveni črti na 38. vzporedniku redno prihajalo do manjših ali večjih oboroženih prask. Zahodno različico začetka napada lahko označimo z naslednjim javljanjem državnega sekretarja Deana Achesona predsedniku Harry Truman, ki je bil tačas v podeželskem Independenceu v Missouriju: »Gospod predsednik, zelo resne novice imam. Severni Korejci so vdrli v Južno Korejo. Na 250 km dolgi fronti med Rumenim in Japonskim morjem je krenilo v napad 7 pehotnih divizij ob podpori 150 tankov T-34. To je bila glavnina oklepnih enot severnokorejske armade, ki je imela tudi okrog 180 letal, med njim 40 lovcev in 70 bombnikov..« Vojna se je začela in trajala krvava tri leta.

 

Medtem ko je bilo nemško vprašanje v Evropi v prelomnem letu 1989/1990 rešeno, pa je pri azijskem »nemškem vprašanju« vse do danes ostal status quo. Korejska vojna ni rešila ničesar. V njej se je bojevalo nekaj milijonov ljudi, življenje je samo na strani sil OZN izgubilo skoraj pol milijona ljudi, več kot toliko pa je bilo ranjenih, pregnancev in brezdomcev pa ni štel nihče. Na severni strni je bilo 1,5 milijona žrtev, v vojni je umrlo tudi okoli 2,5 milijona civilistov. Na obeh straneh so bile angažirane velike vojaške zmogljivosti in Koreja je bila spremenjena v vojaški poligon, na katerem so Američani prvič uporabili helikopterje, prvič požigali z napalmom, Rusi pa prvič nastopili z novim letalom MiG-15. Bila je vojna velikih ofenziv in spremenljive bojne sreče ter globalno, tako vojaško kot tudi politično-ideološko, »generalka« za kasnejšo in še silovitejšo ameriško fazo vietnamsko vojno. Zmagal ni v tej vojni nihče, izgubili pa so mnogi, predvsem civilno prebivalstvo in še posebej otroci.

 

Druga svetovna vojna je svetu zapustila kup mednarodnih kriznih žarišč, od katerih so se nekatera že kmalu po vojaškem zlomu nacifašizma spremenila v prave vojne. Po prenekaterih merilih so bile te vojne še okrutnejše od druge svetovne vojne. Najbolj značilni primer tovrstnih spopadov je bila prav Korejska vojna. Koreja je pričakala konec druge svetovne vojne kot nekakšna azijska Nemčija. Podobno kot Hitlerjev Rajh in Avstrija je bila tudi Koreja razdeljena v dve okupacijski coni. O delitvi Koreje so se zavezniki sporazumeli že na konferenci v Jalti v začetku leta 1945, ko pa so sovjetske in ameriške čete avgusta tega leta deželo osvobodile izpod japonske okupacije, so kot razmejitveno črto med obema okupacijskima conama »z ravnilom« potegnili črto na generalštabni karti po 38. vzporedniku. Bojda zato, ker ni bilo na voljo dovolj veščih strokovnjakov. Tik pred koncem leta, 27. decembra 1945, pa so najbolj zainteresirane velesile podpisale še poseben sporazum o Koreji. Združene države Amerike, Sovjetska zveza, Velika Britanija in Ljudska Republika Kitajska so podpisale tako imenovani moskovski sporazum, s katerim so predvidele skrbništvo nad Korejo in bi ji najkasneje v petih letih pomagale do »demokratične samostojnosti«. 

 

Severni del je podpirala Sovjetska zveza in general Trofim F. Štikov, ki je dovoljeval komunističnemu korejskemu voditelju Kim Il Sungu temeljite družbene spremembe. Za glavno mesto je režim razglasil provincialno glavno mesto Heijo (japonsko poimenovanje) in ga preimenoval v Pjongjang.

 

 V Južni Koreji je proces obnove državnosti potekal sicer nekoliko bolj demokratično, vendar se je tudi tu oblikovala diktatorska oblast, le da z drugačnim predznakom. Oblast je pod ameriškim patronatom prevzel dr. Syngman Rhee, Oblikoval je začasno vlado, glavno mesto pa je postalo bivša cesarska prestolnica Seul in ameriški svetovalci so bili zadovoljni.Oktobra 1949 je bilo korejsko vprašanje na dnevnem redu 4. zasedanja Generalne skupščine. Sovjetski blok z Jugoslavijo vred ni želel razpravljati o tem vprašanju, ameriški zavezniki pa so to želeli in so podpirali dosedanje delo Stalne komisije ter so ga želeli še podaljšati. Nastal je torej izhodiščni položaj za vojno. Obe strani sta se oboroževali in od svojih zaveznikov zahtevali še več orožja. Še posebej Južna Koreja, ki ji je njena severna soseda že od leta 1948 ukinila vse dobave premoga in elektrike in ji povzročila velike energetske težave. Zato je morala Južna Koreja velik del ameriške pomoči porabiti za oskrbo z energijo, na primer za elektrarne. Toda skeptiki med Američani so se spraševali, kdo lahko zadrži Severne Korejce dva dni, saj leži Seul le 50 km od mejne črte, mnogim pa tudi Južni, »železni« diktatorski režim ni bil všeč. Ta tudi ni bil ne vem kako priljubljen priljubljen med prebivalci Južne Koreje, pa še Trumanova vlada ni bila ravno naklonjena napadalnim načrtom Rheejevega režima. Kljub vsemu so južni Korejci povečali število svojih na kakih 181.000 v maju 1950. Kim Il Sung pa je imel ttik pred izbruhom vojne poleg z dobro izurjeno partizansko vojsko približno 165.000 vojakov in sovjetske podmornice.

 

Največji problem in glavni dejavnik vojne nevarnosti pa je pomenilo dejstvo, da se je med obema državama razvila neustavljiva sla po ideološki prevladi, ki sta jo stopnjevala oba, levo in desno ekstremna režima. Ena in druga stran sta želeli doseči nacionalno enotnost v svojih ideoloških okvirih. Od te želje do neposrednega vojaškega spopada seveda ni bilo daleč, še posebej ne zato, ker sta obe državi imeli močne zaveznike.

©2017 Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta. XHTML, CSS. ©2010 Avtorji.
Medena koža | Distribucija 2 Koluta